Vsako telo – tudi naše - ima svojo lastno obliko, svojo moč, je po svoje lepo. Telo je veliko ali bolj majhno, drobno, močnejše, ima določeno držo, obliko … Telo govori več jezikov; govori z barvo, temperaturo, z rdečico, bolečino, ljubeznijo, vzburjenjem, zadržanostjo. Se pozibava, nasrši, drhti. Telo se spominja; v obliki podob in občutkov je »telesni« spomin spravljen v celicah. Ob misli na določeno osebo ali situacijo nam je zato lepo, spet ob drugačnih mislih nam postane slabo, pričnemo drhteti itd. Enako se telo odziva na aktualne situacije, ljudi …
Kaj se zgodi, ko privolimo v vedenje in telesne oblike skladne z ideali? Skladne s standardi popolne lepote in večne mladosti? Postanemo ujeti, izgubimo svobodo, zatremo naravno danost, telesno spontanost. Sledenje prepričanju, da je lepo in vredno le tisto, kar ustreza trenutnim idealom – ostalo je grdo, nevredno -, ni priporočljivo. Če razmislimo malo širše; ideal lepote se spreminja –; nekaj, kar velja za lepo danes, je nekoč pomenilo bolno…, pa tudi, kar velja tukaj za grdo, je drugje lepo. Tako ne more biti ene vrste moškega, ene vrste ženske, ene vrste dojenčka. V smislu, če si debel, si nečesa lačen, delaš si zid pred ljudmi itd. Veliki, majhni, široki, ozki, nizki, visoki; takšni smo, ker smo podedovali telesno obliko od svojih bližnjih –, če ne od svojih staršev, pa kakšen rod nazaj. Ko sprejemamo svoje telo, z njim lepo ravnamo, smo radostni, imamo občutek identitete. Telo je tisto, s katerim je potrebno vzpostaviti prijateljski odnos, se z njim notranje povezati in ga ne imeti za nekakšen mrtev izdelek, na katerem delamo, delamo in delamo, da ga približamo namišljenim idealom popolnosti. Le tesno in nežno sodelovanje s telesom ohranja duševno-čustveno čilost, dobro počutje.
Nezadovoljni z dano telesno obliko smo tesnobni, nevrozni. Če nismo povezani s svojim telesom, izgubimo samozavest. Tuhtamo ali smo dobri ali ne in občutek lastne vrednosti utemeljujemo zgolj na videzu in ne (tudi) na tem, kar smo. Pazimo, koliko hrane užijemo, energijo usmerjamo v neprestana tehtanja, kar je zelo obremenjujoče. Vse naše misli in dejanja okupiramo s tem. To naprezanje nas potem oropa za čas in energijo, ki bi jo lahko posvetili (drugim) stvarem in ljudem.
S telesom se lahko najbolj povežemo in ga sprostimo, mu dopustimo, da cveti v naravnih oblikah, barvah, če meditiramo, se ukvarjamo s športom, si privoščimo njegovo razvajanje (kopeli, masaže), dober spanec itd.
O avtorju:-
Osebna rast. Poslovna rast. Karierno svetovanje. Mentalna moč. Celostni pogled na človeka. Več na spletni strani: www.mojcahrustel.si